Ko sem izvedela, da sem noseča, sem sedela v kopalnici, gledala test in kar nekaj minut nisem zmogla premakniti niti prstov. Bilo je tiho, čisto tiho, a v meni je začelo vreti. Mešanica sreče, šoka, strahu in nekakšnega miru, ki ga prej nisem poznala. Nosečnost. Ena beseda, pa tako velik svet za njo.
Prvi tedni so minili v nekakšni megli. Vsak dan sem poslušala svoje telo bolj pozorno kot kdajkoli prej. Je to slabost? Sem preveč utrujena? Zakaj me kar naenkrat spravi v jok reklama za detergent? In hkrati sem si prvič v življenju dovolila biti mehka, počasna in ranljiva. Brez krivde.
Najlepši del nosečnosti zame niso bili ultrazvoki, čeprav so tudi ti nekaj posebnega. Najlepši so bili večeri, ko sem sama zlezla na kavč, položila roke na trebuh in samo poslušala. Sebe in bitje, ki ga še ne poznam, pa ga že tako močno čutim.
Seveda ni vse romantično. Včasih je bilo naporno. Hrbet, prebava, nespečnost, hormoni. In tisti tihi strahovi, ki pridejo ponoči, ko se svet umiri. Bom znala? Bom dovolj dobra? Kaj, če…? A z vsakim novim dnem so ti dvomi postajali del procesa, ne nekaj, česar bi se morala bati.
Nosečnost me je postavila pred ogledalo. Pokazala mi je, kje sem trdna in kje se še učim. In predvsem me je naučila, da življenje ni vedno pod nadzorom in da je to včasih popolnoma v redu. Zdaj vem, da ta izkušnja ne pomeni le prihoda otroka. Pomeni tudi rojstvo mene v novi, močnejši, bolj sočutni različici.
Z vsakim tednom čutim, da sem bližje nečemu večjemu kot samo materinstvu. Nosečnost mi je prinesla globlji stik s sabo, s telesom in z občutki, ki jih prej nisem znala poimenovati. Postala sem bolj potrpežljiva, mehkejša do sebe. In to ni konec poti, ampak njen začetek. Za dve srci. Za dve življenji, ki bosta od zdaj naprej vedno povezana.