Že od nekdaj me že sama misel na tinitus močno straši. S tem se je namreč srečala moja mama in mi je razlagala, kako grozno je lahko to stanje. Gre za poškodbo ušes, kjer konstantno slišiš piskanje, podobno tistemu po glasnem koncertu. Zaradi tega si sploh nisem znal predstavljati, kako lahko s čim takšnim živiš. Tudi mama mi je lahko potrdila, da gre za nekaj res groznega, s čimer se moraš na koncu pač naučiti živeti.

Tega me je bilo zato vedno strah. Nekaj časa pa sem se odpravil na koncert, kjer sem stal precej blizu ogromnih zvočnikov. Ker sem v tistem trenutku užival in se zabaval, nisem razmišljal o tem, da bi lahko bila takšna izpostavljenost močni glasbi nevarna za moja ušesa – niti nisem imel čepkov za ušesa.

Naslednji dan sem imel tisto klasično piskanje v ušesih. Takrat še nisem pomislil na tinitus, saj sem to pričakoval po koncertu. A čedalje bolj čudno mi je bilo, ko se skozi dan piskanje ni umirilo. Prava panika pa me je zagrabila, ko sem se naslednje jutro zbudil s tem piskanjem, saj še ni minilo. Že tista noč je bila grozna: ležal sem v tišini in temi, v ušesih pa je tako piskalo, da sem skoraj znorel. Ker je minil že dan in pol in se ni nič spremenilo, sem se raje odpravil do zdravnika.

Na pregledu sem mu takoj rekel, da me skrbi, da bi lahko šlo za tinitus, česar si res nisem želel. Zdravnik je rekel, da je to čisto možno, in opravil pregled. Po pregledu pa je imel zame nekaj dobrih novic. Ni izgledalo, kot da bi šlo za tinitus, zato mi je svetoval, naj počakam še nekaj dni, če bo minilo. No, po nekaj dneh je piskanje res minilo in odvalil se mi je ogromen kamen s srca.

Danes sem previdnejši: na koncerte in v klube vedno vzamem čepke za ušesa, pazim na glasnost slušalk in si delam odmore od hrupa. Če se piskanje po izpostavitvi ne umiri v 24–48 urah ali ga spremljajo vrtoglavica, bolečina ali izguba sluha, je nujen hiter posvet pri zdravniku (najbolje pri otorinolaringologu). Preprečevanje je pri sluhu res najboljša rešitev.